Tipičen ponedeljkov večer v češko-poljski restavraciji sredi poljskega velemesta

Verjetno se še vedno najde nekdo, ki vsake toliko odsurfa na spletne poljane s klasi informacij o mestu betona, kurb in depresije. Da ne bom dolgovezil v besedi in na široko opisoval, kako zgledajo moji tipični ponedeljkovi večeri, vam raje prilepi nekaj slik za boljšo vizualno predstavo.




Bilo je včeraj, na mrzel, prekleto zajeban ponedeljov večer. Veter, ki se je vil po varšavski ravnini, nam je rezal skozi kosti. Španska klapa, oplemenitena z balkanskim elementom, se odpravili v češko-poljsko restavracijo, ki jo Španci ljubkovalno kličejo Czech Republic. Verjemite ali ne, liter žlahtnega poljskega piva stane le euro in pol. Obljubljena dežela. Ker tvoji možgani nikakor ne morejo sprocesirati logiko neverjetno poceni menija, se zapleteš v hudo marketinško past in naročiš Dunajski zrezek za nekaj manj kot štiri eure. Počakaš deset minut in pred tabo se znajde največji Wiener schnitzel, kar si ga kdaj videl v življenju.





Nato za sosednjo mizo opaziš ogromno skupino japonskih turistov in s svojo klapo začneš znanstveno razpravo o tem, zakaj japonke jokajo med fukom. Del njihove socialne konstrukcije spolnosti ali fizionomije spodnjega dela Japonk? Hja, ker debati ne prideš do konca, naročiš še mega dober golaž za en euro.























Ker debata zavije v teoretske globine s sadističnim podtonom, se španski cimer Igor odloči, da bo začel oponašati Ray Charlesa.











Smeh in poceni pivo dolgo v noč.