Tiste dvakrat ali trikrat, ko sem obiskal Jana v Londonu in mu vsakič na njegovo zahtevo prinesel Cedevito, nisem razumel. Sedaj razumem. Življenje brez Cedevite je kot življenje v getu.
Mama, hvala ti.
sobota, 18. oktober 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar